Zaustavljen trenutak..Sad..

Sad ne broji vrijeme,
Ne zna za minute i sate,
Bezbrižno sjedi u tišini
I nikakve brige ga ne prate.
Ponekad se prišulja nekakav 'moram'
I uporno zaziva, sav oran:
Trebalo bi, morao bi, pogledaj na sat!
Ali Sad je dosljedan:
Ne čujem te,
Baš mi šušti one trave vlat!
A i neće mi se, iskreno ću ti reći,
Iz ovog 'sad' u 'moram' prijeći.
Moje su radosti u krošnjama zelenim,
Visoko u oblacima bijelim,
U vjetru što u naletima zapuše
I cvijeće u posudama zanjiše..
I baš u inat tebi,
Vraćam se nazad sebi.

Comments

Pesluhni..

Mieglo, bielo, gusto. Z nuožem ju rezoti mareš. Zeplalo sa funju husto, nič ne vijdiš kum ged sa ekranaš. Tišino, belino, snieg ped škernjumi škripi, a manje sa, sume izde mule, tok steji.. Pesluhni, s firunjco, šušljo snieg fneduol. Pesluhni, perhne ftič adzgeri , z hrausto ne buor. Pesluhni, mieglo šlojer spuščo. Med grunje je uopol, ne snieg. Fute tišine, fute beline, zospol je noš brieg..

Bednjo v sarce..Šimekevo vijolino..

Kokev je te mejki zvuk, ko sa te čuje, rezbijo muk? Pelajku, stihego prične, a te po vesele zefućne! I tok ritem vudiro ko tečne v sarce diro! Fljetne eberne, kiklju zevarne. Lijeve po dasne se prigne, nuogo nuogu stigne.. Tuljike rodesti nejsi ko si ju sauki rod prejsi! Ali sume muzikunt prouvi sauku žicu peznu i nuotu prof etprouvi. Njegevi parsti tok žice glaudiju do cijelu družinu ne nuoge vobiju! (u sjećanje na dragog Šimeka, njegovu violinu i sve naše trenutke radosti..)

Beljautvo

Kok ja bile, ko vum peviem, pred manu ja targol, jo po ze njiem. Red pe red keruzo sa pebrolo. Ž njive sma edešli, ze numi sume mieglo ja estaulo. Cielu nuoć sa ter bieljile, ner po ner sa prof i spile. F tmice tarde niše ze pumet maurol nie, nie nus brigo bile če sa koj zezvie. Paklje beljautve tmico sa rezešlo, a jo sum po sa žnjiem de kuonco življanjo zešlo. Marija Grah, 11.10.2023.

Probuđena misao

Search This Blog