Mo Jounico

 

Do sum izde mulo bilo

nujvać sum sa Plieši vasaljilo. 

Tum bobico ja vaselo čaukolo

i siem ja pa vuolje hejilo. 

'Idi dime moti,

ne treboš sa nič stauroti

a niti po sa pe nos žureti!' 

Bobico ja vart imielo,

fjutre rune funjam ja plielo.

F nieme tišine 

sume ja majtiku bile čujti.

I tuj po tum

'Buog doj zdrauvljo!'

eglausile sa z puti. 

Z varta ja tago

bobico koj koj znajsilo:

šeloute, vugerkef, krumpiero-

nigdor nie praisilo. 

Mešnjiča sum ne fmnuogi put jielo, 

do ih je bobico,

enok pe sturinjski,

z lukem zečinjulo. 

Sago ja pri me bobice f vartu bile,

a če po ja koj sfuljile

sa f točku depaljole. 

A na fmnogi put 

po i z briego 

f kuošu 

denasle. 

Nigdor ja bobico miro nie imielo-

sume bi sa furt nekum edprovljolo,

išlo je kum ged 

i gde ged je štielo,

dielolo pe svam

i svu pumet imielo. 

I dien denes bobico pe svam tiro,

Če glji i namre hejiti,

mare izde dabre gevriti!

 

Jo po sedim,

zbuoko ju gleđim

i njajne 

gene 

deljim! 

Živelo ti manje Jounico! 

Marija Grah, 18.7.2022.