Skip to main content

Bednjo f sarce..recept..



Tienki, tardi, demoći,
friški, zlotni ketouči.. 
Ne stuolnjoke baubičinem pečivoju, 
jouhu mi f misli prizivojo. 
Dišeći i gizdauvi, 
izde mule i freštuk buju prauvi. 

Do bobico nažek ne kumanu nebrusi, 
plešec zvoudi i z melju go pejusi. 
Te po ih prišegne, 
zrieže kok mušino, 
i z plašeco sa restepu- 
kok pomučino.. 

Merkvico f vuode ne šporetu kipi, 
'Izde mule suoli deni!' - bobico veli. 

F vuodu sme ih hitile, 
zmiešole
i stuolnjok pesprovile.

'Zdaj ja triebe panjefcu zvoditi, 
mousti funju diesti 
i luk ne veće kemoude nerezoti. 

Do se loukec fine zežori, 
pe ciele kuhinje zediši, 
vun go zemeš, 
a f moust čeljanu popriku deneš! 

Teder te zečinjole zmiešoj, 
i palajku go f jouhu flievoj.'

Boubičini riezunci izde mi zdaj dišiju.. 
Pred ječmi 
mi čeljeno juhico 
kipi.. 

Fjutre, fačer, f puol nuoć, 
če bi štielo, 
mo bi ih bobico zekuholo, 
i jo bi ih, 
z guštem, 
pejielo.. 




Comments

Popular posts from this blog

Ti...

  Ti... Ti ne znaš ni sama koliko si snažna, koliko ovom svijetu značiš,  koliko je tvoja sudbina važna... Zastani malo,  udahni.  Ugledaj samu sebe. Otvori vrata zrakama svoje svjetlosti... Predahni. Ti nosiš u sebi samo svoj svemir, satkan od raznobojnih nijansi života. Tvoje su niti sapletene s tuđim, Ti si Neponovljiva  kombinacija  vrednota... U njima sjajiš, njima se ponosi. I znaj- tvoj svemir ovom svijetu itekako doprinosi... Autor: Marija Grah, 27.10.2024.

Senje

  Ščere sam duge nie zaspala, kak da megla se spustila i nie mi mira dala.  Iskala sam senje, f nebe sam glediela, se sam zvezde prebrojila,  a same zaspati sam štiela.  Se sam f glave vrtela- kej je bile i kej bi.  Na vuru pogledavala- zabadave-  ni senji,  ni dneva ni.  Futem iskanju, čakanju i nemoći, senje su mi potihem  došle pred oči.  Gda sem zaspala?  Ne znam ni zdej.  Jedva sam se stala.  No,  daj me poglej.  Marija Grah, 29.12.2023.

Ono

  Rastrgano.  Nema kud poći... Čuvaju ga stalno tamne zavjese noći. Niti diše, nit ga boli.  Gleda oko sebe-  čini se-  ne postoji... Iscrpljeno, izrezano,  prevareno, ranjeno. Niti bježi nit se skriva,  udahne tek ponekad,  iako-  i to je muka živa... Izmrcvareno od života, odluka, ljudi,  čista se ravnodušnost u njemu budi.  Smisla odavno već nema. Svjesno je-  nestati treba.  Stisnuti se u sebe, smanjiti, skriti,  tek na papiru trag smije biti.  Sve ostalo nevažno je,  svima svejedno.  Sve je to bijeda,  predstava,  teatar.  Ono je u priči samo vratar.  Ne može ući, izaći ni poći,  vratima zarobljen,  broji svoje noći... Marija Grah, 28.7.2024.