Skip to main content

Toliko toga


Toliko toga za zapisati,

a tako lako pobjegnu riječi...

One me preplavljuju, 

obuzimaju, 

tresu poput groznice, 

isprazne bateriju...

i opet-

dozivlju. 

Traže papir, olovku,

ali ne i liniju. 

Traže slobodu, trag, 

izlazak u svijet, 

vrisak, zrak...

Intenzivno, stresno,

emotivno sabijeno,

u kutu duše sakriveno.

Gdje će me odvesti ako vrisnem,

ako sve, 

baš sve,

iz sebe istisnem?

Hoće li to biti brodolom,

kraj

ili tek početak?

Pakao, 

raj 

ili sretan završetak?

Toliko toga za zapisati,

a tako premalo riječi.

Uostalom- 

smije li čovjek sve, 

baš sve reći?!


Marija Grah, 7.12.2023.

Foto: Pixabay


Comments

Popular posts from this blog

Da je meni...

  Na tom svijetu, de sme mi? Sunce svijeti, dežđ curi. Pod oblukem ftić popijeva, sred dvorišća mačka zijeva. Izde jan ja dien pri kraju, ispod brajde sam kak f raju.  Da je meni tuj prespati, jutra snena ž njim si fkrasti... Autorica: Marija Grah, 1.5.2025. 

Pesluhni..

Mieglo,  bielo,  gusto. Z nuožem ju rezoti mareš. Zeplalo sa funju husto, nič ne vijdiš kum ged sa ekranaš.  Tišino,  belino,  snieg ped škernjumi škripi,  a manje sa,  sume izde mule,  tok steji.. Pesluhni,  s firunjco, šušljo snieg fneduol. Pesluhni,  perhne ftič adzgeri , z hrausto ne buor.  Pesluhni,  mieglo šlojer spuščo. Med grunje je uopol,  ne snieg.  Fute tišine, fute beline, zospol je  noš  brieg.. 

Bednjo v sarce..Šimekevo vijolino..

                                                                                                                Kokev je te mejki zvuk, ko sa te čuje, rezbijo muk? Pelajku, stihego prične, a te po vesele zefućne!  I tok ritem vudiro ko tečne v sarce diro! Fljetne eberne, kiklju zevarne. Lijeve po dasne se prigne, nuogo nuogu stigne.. Tuljike rodesti nejsi ko si ju sauki rod prejsi!  Ali sume muzikunt prouvi sauku žicu peznu i nuotu prof etprouvi.  Njegevi parsti tok žice glaudiju do cijelu družinu ne nuoge vobiju!  (u sjećanje na dragog Šimeka, njegovu violinu i sve naše trenutke radosti..)